logo

joze-oglas 2

Gačnik šport Mediji o nas JOŽE GAČNIK o minuli sezoni v Italijanskem klubu in njegov pogled na futsal v Sloveniji
JOŽE GAČNIK o minuli sezoni v Italijanskem klubu in njegov pogled na futsal v Sloveniji PDF Natisni E-pošta

JOŽE GAČNIK o minuli sezoni v Italijanskem klubu in njegov pogled na futsal v Sloveniji


Dolgoletni slovenski legionar, Jože Gačnik, je v Italiji zaključil svojo dvanajsto sezono, v kateri je drugo leto zapored deloval v klubu A. S. Bergamo. Kot trener je mladinsko selekcijo popeljal v končnico, medtem ko je v članskem moštvu kot igralec sezono v Serie B končal na šestem mestu. Še vedno prvi strelec slovenske futsal reprezentance je v pestrem intervjuju za Kapodol spregovoril tudi o nastopu reprezentance na EP, o zaključku domačega prvenstva in o svojem pogledu na futsal v domovini.
Kako ste zadovoljni s svojo dvanajsto italijansko sezono?

"To sezono sem bil igralec prve ekipe in trener mladinske selekcije, s katero smo se z zelo mladimi igralci uvrstili v končnico. Moram priznati, da sem navdušen nad tem, kar smo dosegli z mladinci. Kljub porazu v prvem krogu "play-offa", smo presegli letošnja pričakovanja."


Članskemu moštvu ni šlo tako dobro.

"Nad člansko sezono sem na drugi strani razočaran, saj sem pričakoval, da bomo skoraj zagotovo igrali v končnici, ki je letos pripadla tudi četrto- in petouvrščeni ekipi rednega dela. Skozi sezono smo resda imeli veliko poškodb, kljub temu pa menim, da bi z dobrim delom lahko naredili več. Klub je s tem rezultatom zadovoljen, jaz pač ne."


Kje bi lahko storili več?

"Po lanski funkciji pomočnika trenerja naj bi imel letos pri vodenju članske ekipe nekoliko večjo besedo, a sem bil zaradi različnih razlogov s strani prvega trenerja postavljen na stranski tir. Tako sem v prvi ekipi ostal le kot igralec, trener me je tu in tam vprašal za nasvet, a treningov nisem več vodil. Posledično najbolj pomembnih tekem nismo odigrali taktično dobro, kar se je odrazilo na naših nadaljnjih rezultatih, s katerimi se nismo uvrstili v končnico."

Kako je sezonski dosežek sprejelo vodstvo kluba?

"Za moštvo je bil to najslabši rezultat v zadnjih petih letih, za vodstvo kluba pa nekaj normalnega."

Kako v naslednji sezoni?

"Na podlagi mladinskih rezultatov je vodstvo kluba še naprej zelo zainteresirano, da ostanem v klubu kot igralec in trener. Trenutno se še ne ve kdo bo trener prvega moštva. Igralci namreč težijo k temu, da bi jih vodil jaz, kar zame pomeni najtežjo situacijo, saj sem v pristnih prijateljskih odnosih tako s trenerjem kot predsednikom kluba in se ne bi rad vmešaval v klubsko odločitev."

Pa bi mesto prvega trenerja prevzeli?

"Omenjeno vlogo bi prevzel kvečjemu v primeru klubske odločitve kot take ali pa v primeru, da se trener sam ne bi več počutil sposobnega voditi ekipe. Sicer pa sem zadovoljen tudi z vodenjem mladincev, s katerimi smo se letos dokazali. Kljub interesu kluba po nadaljnjem sodelovanju, sem v pogovorih tudi z nekaterimi drugimi klubi. Z enim izmed njih se v mesecu maju odpravljam tudi na mednarodni turnir v Rusijo."

Za kakšen turnir pravzaprav gre?

"Gre za turnir četverice klubov, na katerem bodo poleg domačega kluba, Dina Moskva, sodelovali še prvak Azerbajdžana, prvak Češke in italijanska ekipa Domus Bresso iz Milana. Stroški potovanja italijanskega moštva bodo pokriti s strani kluba samega, ekipe pa se bodo borile za nagrade od dvajset tisoč za prvo do pet tisoč evrov za četrto mesto."

Po čem se delo v Milanu razlikuje od tistega v Neaplju?

"Po drugi sezoni v Milanu sem se na tamkajšnje življenje kar privadil. Moram pa reči, da je življenje tu v primerjavi s tistim v Neaplju dosti različno. Tako po obnašanju kot po standardu, ki je nekje podoben tistemu v Sloveniji. Morda smo Slovenci v tej primerjavi še nekoliko bolj "živi". V Milanu pač nekoga že moraš malo bolje poznati, da s teboj spregovori kakšno besedo več. V klubu so me lepo sprejeli, ti dve sezoni pa sta kar hitro minili. Resda bi lahko storili več, a svoje je v določeni meri storila tudi na trenutke slabša klubska disciplina, ki mnogokrat velja za mejnik med končnico in ligo za obstanek."

Brat Robert je medtem v Sloveniji vodil ekipo Sevnice kot igralec in trener. Je to priporočljivo v futsalu?

"Dejstvo je, da je to funkcijo možno dobro opravljati ob ustrezni podpori dobre klubske uprave in do neke določene kakovosti lige. V našem slovenskem standardu futsala, kjer se trenira približno trikrat na teden, je to ob določeni pomoči s klopi (menjave) še izvedljivo. V profesionalizmu, kjer se trenira vsak dan, je to že dosti težje."

Kje so, če so, prednosti takšnega vodenja ekipe?

"Prednost takšnega vodenja je vsekakor v tem, da lahko kot izkušeni igralec s samim postavljanjem in opozarjanjem soigralcev ob napačnih potezah in s preprečitvijo le-teh slednjim na terenu pomagaš več kot z opozorili s klopi. Sam sem v italijanski Serie B obe funkciji naenkrat opravljal tri leta. Je pa res, da sem se takrat v klubu v tej vlogi znašel po spletu okoliščin. To se je kasneje izkazalo za uspešno potezo, saj smo s tako imenovano "ekipo za izpad" sezono končali kot tretji. Naslednje leto sem kot potrjen trener sezono z ekipo končal na drugem mestu, tretje leto pa smo v klubu Casagiova Napoli z ekipo pričeli z ničle in končali na petem mestu. Če ta klub takrat ne bi imel finančnih težav, bi ostal v njem."

Kaj bi sporočili mladim igralcem v Sloveniji?

"Predvsem to, da naj se trudijo čim več naučiti od svojih trenerjev, ki imajo izkušnje. Opažam namreč, da obstajajo tudi mladi, ki po treh osvojenih turnirjih že mislijo, da znajo vse in posledično težko sprejemajo nasvete, predvsem pa kritike trenerjev."

Kako ste pri tem ravnali sami?

"V moji mladosti so me malo naučili, a moral sem poslušati in delati, kar mi je bilo rečeno. Danes, ko med trenerji v slovenski ligi vidim veliko dobrih, med njimi tudi svoje nekdanje soigralce (Tesko, Dobovičnik,...), ki mlade lahko nekaj naučijo, pa slednji tega ne izkoriščajo. Ponekod po dveh besedah kritike sledi užaljenje, v tretje pa celo odsotnost s treninga."

Povsod obstajajo izjeme.

"Res je. Eden takšnih igralcev je gotovo Sebastjan Drobne, v čigar kakovost sem se lahko prepričal tudi na terenu samem med aktivno igro. Če bo mladenič nadaljeval s trudom, kakršnega je v zadnjih dveh letih v svoj napredek vlagal v Sevnici, bo v manj kot dveh letih postal eden najboljših, če ne celo najboljši igralec v Sloveniji."

Kako ste kot nekdanji igralec Litije videli polfinalni razplet med Litijo in Puntarjem?

"Litijo poznam, ima sposobne ljudi, kljub temu pa sem nad izpadom Litije razočaran. Pa ne zato, da bi na kakršenkoli način podcenjeval Puntarja. A po kvaliteti in igralcih, ki jih je imela v tej sezoni, od vratarja do trenerja, bi morala povoziti vse nasprotnike. Pa ne v gosteh, temveč doma. V Litiji! V domači dvorani. Po temu nasprotujočih rezultatih se vidi, da nekaj znotraj moštva očitno ni funkcioniralo. Tu se pojavlja isti problem kot pri reprezentanci. Imamo mlade, sposobne igralce, a z njimi je potrebno zelo veliko taktično delati. Veliko, veliko taktično."

Po čem sodite to tudi v primeru Litije?

"Ogledal sem si tekmo rednega dela v Sevnici. Litija je res igrala v oslabljeni in pomlajeni zasedbi, a Sevnica bi ob polčasu lahko vodila 5:1. Ne glede na vse, si Litija takšne igre ne more dovoliti. Za mene je izpad Litije presenečenje obenem pa tudi razočaranje, saj sem s številnimi igralci Litije igral skupaj v reprezentanci in vem, česa so sposobni. Vsekakor pa vsaka čast Puntarju za zmago."

Kaj bi lahko označili za svetlo in kaj za temno točko slovenskega futsala?

"Pozitivno je vsekakor to, da narašča število mladih igralcev, za kar je potrebno slovenskemu futsalu čestitati. Je pa žalostno to, da ni taktičnega napredka. Ob tem se spomnim reprezentančnih iger pod vodstvom selektorja Razborška. Takrat smo si posest žoge morda res ustvarjali z držanjem le-te na svoji polovici in jo ob tem težko preselili na nasprotno. A to je bilo osem let nazaj in takratno število treningov in tekem se ne more primerjati z današnjim. Ob vsega dveh profesionalnih igralcih (ob meni še Mile Simeunovič) smo s takratno najboljšo generacijo z Brazilci izgubili 2:0, z Italijani 2:1 in z Rusi 4:3. Boli me, ko vidim, da je po osmih letih, ob mnogo boljših pogojih za delo, ta slika slovenske reprezentance še slabša kot takrat."

V čem vidite napredek slovenskega futsala?

"Kot sem že omenil bo v slovenskem futsalu potrebno pričeti več delati na taktiki, kar pomeni tudi obisk trenerskih tečajev v Španiji, Italiji, Rusiji itn. Pa ne govorim tega zato, ker sam igram v Italiji. V njej igram futsal že toliko let, da ... ne vem kaj bi rekel. Ko pridem v Slovenijo, vidim, da se premalo igra taktično. Določene ekipe na parketu zmorejo dva do tri načine gibanja, ko le-tega zmanjka, pa se prično boji ena na ena. V svetu malega nogometa tega ni več."

Kako ste kot nekdanji slovenski reprezentant videli nastop Slovenije na EP na Madžarskem?

"Menim, da so bili fantje fizično dobro pripravljeni, bil pa sem razočaran nad taktično igro naših. Tako Rusi kot Srbi so kmalu vedeli, da ob "pressingu" slovenska žoga ne bo veliko krožila. Tekmo proti Rusom smo z obrambno igro na nek način imeli v nogah, vendar so nasprotniki gol zadeli ob vsaki svoji taktični spremembi. Proti reprezentanci Srbije je bilo razočaranje še toliko večje, saj so nas povozili na tisti svoj stari način, ena na ena z žogo. Srbom se je poznalo dobro taktično vodenje njihovega selektorja."

Tudi po EP na Madžarskem ostajate s 25 zadetki kralj reprezentančnih strelcev.

"Vsakič, ko igra futsal reprezentanca, me po tekmi kličejo ljudje, ki za to niso vedeli in izražajo čestitike, kar mi je po eni strani všeč. Mi je pa ob tem vedno žal, da v zadnjih sedmih letih nisem še igral za reprezentanco, ko bi lahko še kaj več dosegel. Morda ne toliko po nastopih, kolikor po zadetkih. Je pa res, da je ob številu tekem, ki jih reprezentanti letno odigrajo dandanes, to dejstvo prvega strelca dokaj žalostno. Danes reprezentanca v enem letu odigra toliko tekem, kot smo jih mi nekoč v treh. Sprašujem se, v čem je problem. Naziva najboljšega strelca sem seveda vesel, pri vsem tem pa ostaja grenak priokus po tistem, kar mi je bilo pred tolikšnimi leti storjeno. Tega ne bom nikoli pozabil."

Za konec še vprašanje o letošnjem prvaku – Puntar ali Oplast?

"Prednost dajem Oplastu, ker menim, da nima kaj izgubiti. S trenerjem Zoranom Teskom sva bila nekoč soigralca, zato verjamem, da je igralce dobro pripravil. Predvsem v obrambi. Na drugi strani ima Puntar v svojih nogah izkušnje s številnih pomembnih tekmovanj. Menim, da bodo tekme lepe, na svoj račun pa bodo vsekakor prišli tudi navijači."

Jože Gačnik je med leti 1996 in 2002 za slovensko člansko futsal reprezentanco zbral 43 nastopov in dosegel 25 zadetkov, kar ga še vedno uvršča na vrh reprezentačne lestvice strelcev. Serijo delovanja v Italiji je pričel leta 1997, po katerem je branil barve prvoligaša Napolija in drugoligaša Scapatija. Sledila so še leta igranja pri klubih Matera, Afragola in Casagova Napoli. V svoji dvanajsti italijanski sezoni je drugič zapored vodil zasedbo A. S. Bergamo. Že lep čas se ukvarja tudi s podjetništvom, v katerem uspešno krmari s spletno prodajo športne opreme.

 


GŠPORT | Krka 37 | 1301 Krka | GSM: +386 41 595 701 | GSM: +39 38 89 22 32 33 | Pišite nam...| Produkcija iMode